IZOTONIK – KLJUČ DO USPEHA NA MARATONU?

Na maraton se športniki in rekreativci pripravljajo tedne, mesece in celo leta. Ko nastopi dan D pa se lahko zgodi, da ima športnik prenekatere težave, od glavobolov, do krčev, probleme s prebavo,… To so seveda močno omejujoči dejavniki in tako se lahko sanje in trdo delo v trenutku sesujejo v prah.

Kako tak scenarij preprečimo?

V zadnjih tednih pred maratonom je še dovolj časa, da do potankosti stestiramo svojo prehransko strategijo in tako poskusimo vse produkte, o katerih razmišljamo, da bi jih na tekmi zaužili. Namreč vsaka malenkost šteje in tako kot je smiselno razmišljati o tem kakšen naj bi bil na dan tekmovanja zajtrk, je smiselno razmislit katerih prehranskih dopolnil se boste posluževali med samim tekom. In ravno v to skupino hrane in pijače spada tudi izotonični napitek.

Zakaj izotonični napitek in ne le voda?

Maratonci in tisti, ki se udeležujejo daljših vzdržljivostnih preizkušenj verjetno poznajo stanje, ki se mu po domače reče »maratonski zid«. To ne pomeni nič drugega kot to, da nam je med tekom zmanjkalo glikogena, torej goriva, ki ga naše mišice potrebujejo za mehansko delo. V takšnem primeru je seveda smiselno, da se kot dodatek zaužije sladkor. Ker pod obremenitvijo telo funkcionira precej drugače kot v mirovanju in ker med naporom največkrat ne moremo jesti pravih obrokov, je dodatek v obliki izotoničnega napitka seveda zelo smiseln.

Kako torej izbrati pravi izotonik?

Pravi izotonik je tisti, ki nam pomaga nadomestiti izgubljeno vodo, vnese energijo (sladkor) in pomaga nadomestiti izgubljeno sol. Ker kri vsebuje veliko več soli kot glukoze, je dobro da izotoničen napitek, ki ga izberete ni pretežno nadomestek sladkorja, z malo dodanega natrija, torej ni pretirano sladek. Tako je verjetno jasno, da večina napitkov, ki se prodajajo na bencinskih črpalkah odpade, saj so to v glavnini sladke pijače, ki vsebujejo veliko drugih, nepotrebnih dodatkov.

Ne pozabite, da tudi če ste se tekaško na maraton dodobra pripravili, je sama prehrana v zadnjih dneh ključna. Vsak tekač si namreč želi, da bi v »maratonski zid« treščil čim kasneje, če sploh, in da bi zadnje kilometre lahko pospeševal ter še z ravno prav energije pritekel skozi cilj. Le tako boste namreč komaj čakali da se naslednjič lotite podobne ali mogoče celo daljše preizkušnje.

https://www.organicore.si/2018/10/10/kljuc-do-uspeha-na-maratonu/

Zarečen kruh

Tako, pa smo tam. Že več kot 2 meseca nisem prestopila meje naše dežele in najverjetneje se bo to obdobje še precej zavleklo. What?!? Zakaj? Kje se mi je zalomilo? :))))

Očitno človek resnično lahko pride do te točke, ko je dovolj. Dovolj lajfa iz potovalke v potovalko, lajfa, kjer prijatelje vidiš na Instagram storyih in občasnih WhatsApp video pogovorih, lajfa, v katerem narediš velik projekt, pobereš denar in potem raje pozabiš da si karkoli naredil, saj se ne povezuje z ničemer, kar vidiš kot svojo potencialno prihodnost. Če nas motivacijski zapisi na različnih platformah spodbujajo k osvobajanju od rutine (češ da je letalna), se lahko oglasim s komentarjem, da je mogoče slednja tudi pomirjajoča, anti-stresna,… in posledično mi na tej točki pomeni več, kot karkoli drugega.

Bestička pravi, da se učimo iz kontrastov in prek njih spoznavamo iz kakšnega materiala smo ter katera snov se z našo najbolje meša.

… In zaradi te lekcije sem spet doma. Srečna, ker po novem pakiram samo še za faks ali pa za hribe. Ja, če smo že pri zarečenem kruhu – tudi tukaj sem se uštela in se na koncu vpisala na magisterij Kinezioterapije v Ljubljani. Očitno je to trenutno najboljša opcija, če si želim poiskati svoje mesto pod soncem znanosti.

… In zaradi te lekcije hodim okrog nasmejana. Srečna, ker imam dom in ker se mi je v njem med drugim pridružil tudi nov sostanovalec. Poimenovala sem ga Sky, čeprav ga kličemo po vseh drugih imenih, še največkrat Bolha.

43880234_1993175504314406_8829977621228945408_n

To srčkano bitje je danes staro tri mesece in v mesecu dni, od kar je Skycho moj podnajemnik, se mi je življenje resnično obrnilo na glavo. Klišé, vem, ampak tako je! Postala sem klasična pasja mama – tista, ki bi mi šla, če bi jo lansko leto srečala v parku, močno na živce. Ampak midva furava. Baje dobr, vsaj veterinarka Urška pravi, da sva vzorna. Do danes nama je uspelo podaljšat spanje, in sicer sva napredovala iz vstajanja ob 4.30 na 6.30., in od tega kar polovico noči spiva vsak v svoji postelji. Borat bi reku “grrreat success!”:))))

Za tiste, ki na Instagramu niste pretirano ažurni – tukaj je nekaj slikic naše Bolhe. Vsem drugim, ki me še niste blokirali zaradi nenadnega konstantnega teženja s psom pa hvala, obljubim, da bo kmalu na sporedu več slik gora (seveda moram prej najti dobro pasjo varuško :) ). Jao, kam smo prišli :))))

Objem od naju!

U.

44029742_332243054206500_3272312673466843136_n43734258_313514516111515_3854338419190661120_n44023660_2233234416961792_7788793633607516160_n43950219_2004623019841293_86382134603808768_n43828711_603441206724947_6796057027408822272_n43952837_552621251865237_4547871261199433728_n43788487_312887669504114_355644045390774272_n

 

ZALIN URBANI TEK

Letošnjo jesen sem ponovno podaljšala svoj staž na Povšetovi in to kar za 2 leti! :))) Namreč če želim enkrat resnično ujeti svoje sanje, potem je magistrski študij Kinezioterapije na Fakulteti za šport, prvi logičen korak.

Vzporedno s to odločitvijo pa sem morala sprejeti tudi dejstvo, da se bodo dnevna pohajkovanja po Zasavskih vrhovih, spremenila v jutranje teke po (megleni) Ljubljani.

Čeprav me 90% časa najdete na poteh, ki jih ponuja Golovec, me občasno lahko srečate tudi na kakšnem urbanem tekaškem potepu po mestu. Bliža se namreč Ljubljanski maraton in skrajni čas je, da tačke pripravimo na udarjanje po asfaltu.

zala

V sklopu teh priprav smo tako z Zalo posneli nekaj kratkih videov, kjer so prikazane vaje, katere lahko smiselno vključite v svoje “fartleke” po mestu. Spodaj prilagam predstavitvenega, na Zalinem YouTube kanalu pa si lahko ogledate serijo desetih, do danes objavljenih videov.

Uživajte!

xo,
U.

 

ZAKAJ SEM VSAK DAN #nasprehodu?

Ker pomaga!

Ker narava zdravi.

Ker je dobro za telo, predvsem pa za glavo.

Ampak, za lažje razumevanje teh povezav, se moraš z njo predhodno malček »skonektat« oz. bolje rečeno »re-konektat«. V naših celicah je namreč ta povezava dodobra zakodirana in vse kar potrebujemo je, da poiščemo ta ključek, ki odklene občutke sreče, ki nam jo lahko nudi le najčistejša oblika bivanja, torej narava kot taka.

S&R 13 10 17-8570

Kdaj ste bili nazadnje na sprehod?

Pa s tem ne mislim le na tistega do trgovine in nazaj – Kdaj ste se pohodniško oblekli, nekam zapeljali in odpravili na večurno raziskovanje narave? Če bi to vprašanje postavili meni 3 leta nazaj, se verjetno ne bi niti spomnila. Pa ne, ker narave ne bi marala – v resnici sem v gozdovih preživela velik del svojega otroštva in še danes se dobro spomnim kako smo s fanti postavljali »bunkerje«. Kasneje sem gozdove rada pretekla po dolgem in počez, vendar sem se bolj kot na okolje, ozirala na uro in na pulz, ki ga je ta pokazala. Ampak sprehodi, gore, energija, ki jo slednje oddajajo,… Ne, to mi je bilo tuje.

Do neke prelomne točke. Ne vem zares kdaj točno. Vem pa kje. V Slovenskih gorah. V teh skritih diamantkih, ki sem jih kasneje začela sistematično odkrivat in zbirat kljukice v svojem dnevniku. Brez ure, brez ihte, brez cilja. Zjutraj v hrib, zvečer nazaj, vmes pa sem v tačkah nabrala kar precej kilometrov. Zakaj? Razlogov je vsaj 100!

Če to prebiraš si Slovenec/Slovenka, srečnež oz. srečnica, ki se je rodila v državi, ki ima v dosegu nekaj sto kilometrov izjemno lepe gore, na drugi strani vinograde in na tretji obalo, ki je ravno tako unikatna. Istočasno pa spadaš v populacijo nacije, ki v povprečju preživi 79% svojega časa v zaprtih prostorih in v povprečju porabi skoraj 4x več časa za gledanje televizije, kot zunanje aktivnosti. Se želiš podpisati zraven?

Ne skrbi, zapis ne nastaja zato, ker te želim okarat! Nasprotno – skozi ta opis želim zbuditi tvojo notranjost, tvojo dušo, ki bi od takšnih aktivnosti imela največjo korist. Če preživiš nekaj ur v naravi, se spotikaš ob korenine in skale (to je verjetno bolj moja realnost, saj sem na trenutke skrajno nerodna), samo zato, da prilezeš do vrha, do izvira manjših potokov in rek, ki se skrivajo v naravi, doživiš posebno izkušnjo. Če imaš s seboj sebi drago knjigo, v kateri se lahko ob teh potokih dodatno izgubljaš in kot bonus preživljaš čas sam/a s seboj ter raziskuješ svoje miselne vzorce; bi na koncu res lahko rekel/rekla, da si imel/a slab dan? Verjetno je bil tole eden daljših stavkov, pa vendar upam, da ti je dal vsaj malček perspektive o tem, kakšna je naša občasna realnost. Govorim namreč o spokojnosti v njeni najčistejši obliki. O priložnosti, ki jo ima vsak izmed nas, da začuti tišino in mirnost.

S&R 13 10 17-8812

Pa vendar, na koncu ne gre le za to: S tem, ko si #nasprehodu in se z istim hashtagom podpišeš tudi na socialnih omrežjih (Instagram ali Facebook) narediš nekaj za otroke iz socialno ogroženih družin. Namreč ZA VSAKO OBJAVLJENO FOTOGRAFIJO bo Bayer doniral 1€ Zvezi prijateljev mladine Moste Polje. Denar se bo porabil za otročke, katerih starši si ne morejo privoščiti, da bi svojim otrokom nudili aktivnosti, ki bi jih bolj povezale z naravo (recimo obisk ZOO-ja).

Gre za najmanjšo stvar, pa vendar je na koncu lahko izkupiček za vse enormen. Vem, da na socialnih omrežjih preživimo veliko časa in če slednjega vsak drug vikend menjamo z dnevom v naravi, katerega oplemenitimo še s pozitivno humanitarno noto, si damo lahko konec dneva en velik »high five«.

 

Vesela bom, če se bo ta zapis delil in dosegel veliko oči.

 

Zakaj? Na socialnih omrežjih dnevno spremljam fotografije ljudi, ki pohajkujejo po naravi in v kolikor bi ti isti ljudje svojim objavam pripisali en preprost hashtag (#nasprehodu), bi lahko pomagali velikemu številu otročkov.

 

Močno verjamem, da je se je z določenimi občutki potrebno spoznati že v zgodnjih otroških letih. Namreč če imaš povezovanje z naravo privzgojeno, potem ga iščeš tudi kasneje, v odrasli dobi. To pa seveda pomeni, da si posledično v odnosu do nje bolj skrben, paziš kaj počneš kot potrošnik in do okolja ne gojiš popolnoma brezbrižnega odnosa. Resnično in iz srca si želim, da bi »naši otroci« v prihodnosti na Mati Naravo pogledali skozi te oči, sicer smo milo rečeno v težavah. In VEM, da bo to zanje lažje, če jo bodo spoznali v letih, ko so za te informacije najbolj dojemljivi in sugestibilni.

Za več informacij o kampanji obiščite njihovo spletno stran.

Ux

S&R 13 10 17-8605

L.SI.MKT.05.2018.2678

SUW-O-W!

Postavljena sem bila pred izziv. Baje so naredili avto, ki naj bi pokril vse plati mojega lajfa. Nekajkrat sem ga že srečala na cesti in priznam – zaradi njegovega izgleda, sem se dejansko obrnila prek ramena. Kako pa novi kompaktni SUV Citroën C3 Aircross pokrije moje potrebe dinamičnega lajfa pa sem lahko stestirala, ko se mi je nasmehnila sreča in sem z njim preživela en izjemen vikend.

Continue reading